Izvajalec: Valterap Album: NekiTakegaKuValter [druga izdaja] Naslov: Janček Tam kjer sonce upodan segreva skale bele gore, tam kjer vsim ljudem življenje kaže ostre zobe, tam kjer na konc gozda reka zadnjič lomi se v valove, v času ko so vsi ljudje živeli skupi s tem, kar so pojeli, tam bomo začeli to pripoved. Tam se je rodil veseli fant sredi jase pr tko revni hiši, da so bli brez mačke, ka so od lakote pocrkale še miši. Sej so že čivkale senice, vsi so vedli, kar so govorile rojenice, da v nesreči, ko se bo dokazoval v ljubezni, bo grdo umrl in tega prou nobeden, prou nikoli naj ne prepreči. "To ni prou, na tem svetu ni pravice, jst pa tega nečem," najbolj mali, najbolj zali vili se takrat zareče in zato so jo izgnali iz svojega rodu. Zadnje upanje, zatrto v kali, nam, ki smo vsaj malo v dobro še verjeli, lih takrat je šlo po zlu. Janček, tko so ga imenovali, ka je mel tak glas ku kak mladič in lase kukar volna odi blejajoče žvali, pa je rasu ves vesel, če je bila na mizi le neslana juha in za priboljšek pa še kak košček suhga kruha. Ka je bil zadosti velik, ka je zrasu že čez uha, pa je pasu ovce tam kjer si še zdej noben ne upa, kjer baje je sosed enkrat vidu zlega duha. Gor na gori, da je lahko jedu, sej ni vedu, da otroci morjo bit v šoli, kjer zabava so odmori in zabivajo se drugi koli, ku so uni v ogradi. Mulci ponavadi kadar so na paši radi zalovijovse kar se oglaša, Ulovijo kar jim paša in nardijo marsikjero lumparijo sam zato ka majo preveč časa. Ma naš Janček bi že rajši pisu, risu al pa bral, ma ni mogu, je blo težko, ni sploh vedu ku bi znal, če sploh ni vidu zvezkov. Zato je šou pod lesko in urezu lepo vejo, kadar mu je reku zajček, da lisička ima idejo, ka bil jim je prjatu in se je z njimi smeju. "Mi bi radi zdej plesali," so mu rekle vse živali, "mi ti bomo izrezljali iz te leske še piščal, mi ti bomo pomagali, če kdaj boš pršu v stisko." On je bil vesel, da z njim rade govorijo, pr tej priči je že pisku svojo lepo melodijo. (tututitutitutu, tututitututu tututitutitutu, tututitututu) Nikoli več ni bil Janček gor na gori sam, zmeri več živali je hodilo plesat vsaki dan, tko da hmali so se vsi poznali, ne sam ptički, zajčki in lisičke, ka še zdej se govori, da vse hude zveri so se smejale, če tam ni blo ljudi. In enga tistih dni ob taki uri, ku se zdej prižigajo luči, se je vraču v dolino, pa je neki razsvetlilo celo goro. Kakšen drugi bi ponoru od samga strahu. Skori bi še on uteku, ma ni dalo mu miru, da je napel oči in uha, ka je reku: "Hočem srečat tega zlega duha." Je že tako, da ponavadi par stvari niti ni tko hudih, ku se zdi človeku ka beži. Ker tam je stala mala zala izgnana vila, ki ga je ogovorila, da bi rada tudi ona tu plesala in tako sta se spoznala. Kratkočasna leta so minevala, piščalka je segrevala podplate, žverce delala prjatle, še volk je zraven srne živu samo od solate. Ka so mu pognale prve dlake z brade, so se vaške none, tudi iz navade, lotle čudit: "Ku da ga ne gane prou nobena lepa pupa? Tolko buljši. Revež pač ne upa je prehranit, iz te moke ne bo kruha, nej ostane gor na gori v osami kukar strici!" Tko so sklenile, da bo edino po pravici. Ma vile rojenice ne falijo, tko da enkrat proti jutru so vsi gledali kočijo. Še najboljši vodniki kdaj zgrešijo svojo pot in peljejo v vaško blato prou cel kraljevski rod. Najlepša gospodična v deželi, vsi vojaki so ji peli, noter je sedela in gledala spod čela, kam zaboga je prispela. Janček in njegova čreda, ku vsaki dan seveda, nej bo svetek al pa sreda, že na poti gor do brega, so jo vidli ku se krega, on je ostal kar začaran od pogleda. Ja, sej je bla kraljična, najbolj znana, najbolj mična, z očkami ku srnica in velika kukar ptička. Tam je ostal ku vkopan, čeprou je šou sprevod naprej že prej ku bil je dan, takrat je ugotovu, da pa noče bit več sam. "Ne bodi nor, ne hodi gor na dvor, ti ne moreš zanjo bit dovolj!" mu je reku oče na večer, kadar pršu je domov. "Oče, nimaš prou in zdej boš to spoznal!" Janček je kar šou in zapiskal na piščal. (tututitutitutu, tututitututu tututitutitutu, tututitututu) Na čarobnih krilih zmeri bolj vesel, Janček je kar poletel, še bolj hitro ku odmev čez dolino, prek strmine, čez grbino, ku da pomežikneš je blo mimo tisto leto, ko je hodu prek prou cele domovine. Pršu je do kraja res največje veličine, tam pa še do grada res najlepše lepotice, tam pa je na vratih javu, da ima za njih nove novice. Kralj ga je pozdravu, ka je zvedu kej če met, bi še lahko bil ob glavo, tudi če bi bil bogat, sam ka mu je spravu smeh na kislo lice, ga je sam odpelju tja na dom mlade krasotice. Mična gospodična je že vedla govorice, ka spletična je takoj prtekla in ji rekla, kar je slišala po gradu od našega mladiča. Lahko bi ga enostavno odslovila zvita tica, hotla je zabavo in ponižat še kmetiča: "Če mi boš napravu, bog mi bodi priča, jutri še pred prvo kavo tako gnezdo ku sinica, le da mora biti pravo in tko veliko, da bi lahko noter spravu vso našo družino, se dogovorimo." "Če je samo to tisto kar bi ona rada, bom pa nardu gnezdo v velikosti grada," si je mislu not v hosti, kadar je nabiru dračje, ka je vedu, da bo mel ta prave pomagače. Drugače gozd za gradom kar sameva v tišini, ker so tam graščaki za zabavo vse že polovili. Tisto noč so slabo spali gor na gradu, ka vsi ptički so med delom peli celo serenado. Zjutraj na terasi, ko je prižgala cigaretek, kar je vidla gor na jasi, jo je zadnlo ku metek. Večje kukar grad, ja, veliko kukar mesto, tam je stalo pravo, res siničje gnezdo. Hmali bi jo kar razneslo, resno je napela si možgane, da je pršla do ene nove, dosti hujše še ukane. Noč je Janček preživel v grajski ječi, ker ni smel uteči po pomoč, dala mu je gnilo jajcev vreči in mu rekla, da ga mora greti do jutra meti zajce noter, če jo hoče res osrečit. Fant že prejšnjo ni spal prou nič, sploh ni klical po pomoči, ker že vemo kjera žvalca tuki noter lahko skoči. Poči jajce drugo jutro, Janček brez skrbi, ko kraljična se zbudi in vidi not v ječo, kar na hitro osivi. Ker revež je sam revež in ni vreden, da bi predenj na kolena, prej ku mine teden padu kar sam kralj, ker ona je sam ena, ker če jo poroči, bo njegova vsa dežela. Vzela je uhato bitje v naročje, ga še malo počohala in se po otročje zasmejala: "Če ti me resno ljubiš, ti povem, da če z vrha bele gore tko ku ptiček mi prjadraš v objem, potem boš moj možiček." "V čem je tu težava, zdej že vem, da bo zabava, sreča me že čaka," takih misli je bla polna glava tega mladega junaka, vzel je pot pod noge, oglasila se je piščalka. (tututitutitutu, tututitututu tututitutitutu, tututitututu) Na tej poti, poti proti domu, poti proti beli gori, ko je srečeval ljudi, so mu govorili vsi: "Dej ne nori, gor na gori skori boš umrl, al pa samo si prezrl, da od nas ljudi nobeden ne leti." Njemu pa se je mudilo, mislu je drugače, mi poznamo pomagače, ki so ga že rešili iz zagate – Janček je pač mel prave prjatle ... Pol pa sreču je siničko, ki mu je rekla: "Sinko v tem primeru jst pomagat ti ne vem, ker pa potlej govoriti več ne smem, ne pozabi, ne zaupaj več ljudem, niti če so plemeniti." In potem razprla je peruti. Tuki je začutu zlo usodo, samo hodu je naprej, ker če je uspelo vse, bo uspelo tudi zdej. Čez mogoče kako uro pa priskoči dolgouhec in zajoče, da v ječi so odkrili, kar ponoči so nardili in cel zarod pomorili in še vile rojenice so se razjezile, ko so ugotovile, da naš Janček in živali bojo lahko še (samo) kraljično izigrali: "Nas pa bojo kaznovale, tko da bojo vse besede nam pobrale." Bogi zajček se usede: "Mojemu življenju so ukradle vse veselje, zdej mi ne ostane prou neč druzga ku korenje." On pa meru je naprej korake, zdejle ni bil več prepričan, da še ljubi gospodično, lihkar se je obraču, ko zagledu je lisičko. "Hodi po tej poti, hodi proti usodi. Slišala sem kralja, ko naroču je oprodi: 'Če Janček si premisli, ali če mu le uspe, ti ga pa prehiti, pod nožem nej umre." Ker se je do zdej smejal in vedno bil vesel, ne bi ga spoznal, ko je jokati začel: "Usoda mi veli umreti, tko so mi pred leti bli zaprti vsi obeti, ku da le prekleti so tle lahko reveži, tko je blo od zmeri, zgleda tuki druge ni." Tko si Janček govori s solznimi očmi zadnji kos poti tja do vrha bele gore, tja med orle in sokole, kamor so ga nesle noge z zadnjimi močmi. Oproda je le vidu ku leti, vidu da mu noža treba ni, vidu ku umira zadnji človek brez skrbi. In čez leto dni, ko se vrnu je na dvor, tam je opisu samomor. Kralju ni bilo dovolj, ker ni hotu žive priče, nanj poklicu je biriče, dal zapreti ga v ječo med morilce in mu želu srečo, ker je vedu, da ne bo preživu niti eno leto. Kraljična se je spremenila, ker se je čutila kriva. Najprej je le ponorela, potlej pa življenje si je vzela. In ker je bila edina, kraljevina pa le njena, so zavzela jo plemena s severa in juga, Plemstvo pa je pomorila kuga. Zgodba bi se tuki lahko že končala, a nastala je le zmeda, ker oproda se je obrnu, prej ku je Janček res pogrnu. Če ne bi vidu, da je zala vila celo goro razsvetlila, preden se je spremenila. Ker vile rojenice so videle vse, so rekle nej bo človek, nej se stara, nej umre. Na tleh sta se Zala in Janček oddahnila, zasmejala in pogledala v oči. Živela sta srečno do konca svojih dni. Še zdej se mi zdi kakšenkrat, ka grem po gozdu, da bi hodu, al če nesem bistro vodo za otroke, da slišim vsim nam zdej že dobro znane zvoke ... (tututitutitutu, tututitututu tututitutitutu, tututitututu)